Za izdelke ali storitve glasujemo s svojo denarnico

Direktor podjetja Inovativne Poslovne Rešitve mag. Aleš Planina pomaga podjetjem do boljših prodajnih rezultatov in jim kaže pot, kako lahko s trajnostnim razvojem dosežejo konkurenčno prednost. Je eden glavnih pobudnikov EKO iniciative. Jeseni bo predaval tudi na Sustainability Leadership and Inspiration Academy, ki jo organizira Ekonomska fakulteta.

Z njim smo se pogovarjali o tem, ali je mogoče, da bi globalne korporacije in podjetja na splošno začela razmišljati v dobro ljudi in narave, ne samo o dobičku. Dobiček sicer ni nič slabega. Poganja gospodarstvo ter družbo na splošno in pripomore k razvoju – toda ne gre za dobiček čez trupla, z izkoriščanjem ljudi in okolja, z dolgoročnimi škodljivimi vplivi, le v žep nekaj najvplivnejših posameznikov … Čeprav podjetja govorijo o okoljski in družbeni odgovornosti, se zdi, da to počnejo s figo v žepu in da za tovrstnimi »prijaznimi« akcijami nekaj skrivajo.

Vemo, zakaj je prišlo do tega nezaupanja. Kako lahko po vašem mnenju podjetja, ki resnično poslujejo okoljsko odgovorno, to prepričanje popravijo?

Nebrzdano hlastanje za dobičkom ter špekulacije in zlorabe so povzročili tudi krizo zaupanja. Slednje se ne obnovi čez noč. Podjetja, ki se resnično trudijo poslovati okoljsko in družbeno odgovorno, morajo vztrajati. Pomembno je, da pri tem ustrezno komunicirajo z interno in eksterno javnostjo, hkrati pa pokažejo, da zaradi te poti tudi uspešneje poslujejo. Da so torej s trajnostnim razvojem, pri katerem morajo biti ekonomski, socialni in okoljski vidik v ravnovesju, v prednosti pred drugimi.

Kako naj kupci pridemo do pravih in verodostojnih informacij o vplivu kupljenih izdelkov/storitev na okolje? V poplavi informacij je težko ločiti zrnje od plev … Poskusi s podatkovno bazo GoodGuide so se pred petimi leti začeli, a so počasni in si zaupanje ter širino šele ustvarjajo … Zakaj ne gre hitreje?

Vsakdo bi moral ponovno premisliti, kako deluje. Torej tudi o tem, za nakupe katerih izdelkov in storitev se odloča. Pomembna je zavest, da lahko nekaj narediš. Do pravih in verodostojnih informacij res ni lahko priti, toda to ne sme biti izgovor. Odpraviti se je treba na pot proaktivnosti in pridobivanja znanja, to pa seveda zahteva svoj čas. Možnosti za iskanje informacij je veliko: Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj (www.umanotera.org), projekt Skupaj za zdravje človeka in narave (www.zazdravje.net), specializirana revija za trajnostni razvoj EOL (www.zelenaslovenija. si/revija-eol), sistem partnerskega kmetijstva (www.partnerskokmetijstvo. si), Ekologi brez meja (www.ebm.si), kulturno-ekološko društvo Smetumet (www.smetumet.com), EKO iniciativa na področju objektne higiene (www.eko-iniciativa. si ), Sustainability Leadership and Inspiration Academy (www.ef.uni-lj.si/ sustainability) ... Kontaktiramo lahko tudi s proizvajalcem izdelka, ki ga želimo kupiti, in zahtevamo informacije ter dokazila.

Veliko denarja se porabi za oglaševanje zdravega načina življenja, spodbujanje ločevanja odpadkov, kupovanja recikliranih izdelkov …, toda če se poglobimo v posamezne primere, vidimo, da za njimi stojijo ista podjetja, ki so svojo zgodbo le drugače zapakirala. Hrana brez maščob je recimo polna sladkorja in bele moke. Kaj je tu zdravega? Embalažo zbiramo ločeno in se zgrozimo, koliko se je v kratkem nabere v gospodinjstvu. Zakaj nimamo alternative, da bi lahko kupovali izdelke brez nje, kot je bilo to pred nekaj desetletji. ZaPetra kaj je nov aparat cenejši, kot da bi starega dali v popravilo, zato ga seveda zavržemo? Zakaj se je naša družba tako izrodila, da ne zaupamo niti sami sebi?

Žal je greenwashing res pogost (www. eko-iniciativa.si/blog/greenwashing-sedem-okoljskih-grehov). Z njim nas mnoga podjetja skušajo preslepiti. Družba je prišla iz ravnovesja in že zdrava kmečka pamet nam pove, da moramo spremeniti svoje ravnanje. Tudi za v tem trenutku samoumevne stvari se moramo začeti spraševati, zakaj jih delamo tako, kot jih delamo, in kako bi jih lahko naredili bolje. Pri vsem tem ima vsak od nas pomembno vlogo – tudi zato, ker praktično vsak dan s svojo denarnico glasujemo, kakšne izdelke in storitve podpiramo. Skratka pasivnosti in nevednosti moramo reči ne.

Goleman omenja novo vedo, ki naj bi pomagala razviti zelene industrijske procese – industrijsko ekologijo. Kdo naj bi finančno in idejno spodbujal njen razvoj? Ali ji globalni monopoli (farmacevtski, naftni, kemijski, prehrambni, komunalni in še bi lahko naštevali) ne bodo metali pod noge polen, da bi sploh lahko zaživela?

Nujno je iskanje ravnovesja med Zemljo, ljudmi in dobičkom, ne pa da se ena od teh komponent povečuje na račun drugih dveh. To je kompleksno početje, ki zahteva veliko interdisciplinarnega znanja in veščin. Zaradi množice različnih interesnih skupin in multilateralnosti zadeve potekajo zelo počasi. Zato se ne sme le čakati na države, da z ustrezno regulativo uvedejo spodbude ter omejitve, in razmišljati samo o načinih pridobivanja nepovratnih sredstev. Uspešna podjetja so trajnostni razvoj že vpletla v svoje strategije ter poslovanje in tako dosegajo konkurenčno prednost, vendar mora tudi vsak posameznik prevzeti svoj del odgovornosti. Pri tem je vse pomembnejše povezovanje v skupnosti in ima vse večjo moč.

»Hitro in poceni« je normativ sodobnega potrošnika. Kdo ima ponudbo, ki mu je pisana na kožo, je jasno. Kako vedenje sodobnega potrošnika spremeniti, kako ga ozavestiti o njegovem okoljskem vplivu, ko kupuje izdelke/storitve, ki so poceni/ hitre?

Mediji imajo pri tem pomembno vlogo, zlasti zaradi dodatnih zmožnosti in dostopnosti, ki jih omogočajo sodobne informacijsko- komunikacijske tehnologije. Od vzgojno-izobraževalnih ustanov je zelo odvisno, kakšna bo naslednja generacija potrošnikov. Pomembna so tudi podjetja, ki že stopajo po poti trajnostnega razvoja in to zahtevajo tudi od poslovnih partnerjev ter imajo zaradi svojih uspehov vse več posnemovalcev. Pa aktivnosti države, nevladnih organizacij ter drugih institucij. In vsak od nas s samoizobraževanjem, dobrim zgledom, komunikacijo od ust do ust itd.

Slovenija sledi trendom. Vaše izkušnje na področju okoljske inteligence v sektorju B2B in B2C?

Pri nas se je miselni preskok zgodil pred dvema letoma z akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, v kateri je sodelovalo kar 270.000 ljudi. Civilna družba je prvič pokazala tako moč. Ozaveščenost je zdaj na veliko višji ravni.
Toda večina managerjev in podjetnikov zaradi pomanjkanja znanja in veščin še vedno ne uvidi, kako lahko z investiranjem v okoljsko in družbenoodgovorno ravnanje uspešneje poslujejo. Zato je moje poslanstvo tudi to, da jim pri tem pomagam. Hkrati pa so posamezniki zaradi zmanjševanja kupne moči vse bolj občutljivi na cene. In ker so ekološki izdelki/storitve večinoma dražji, se zanje redkeje odločajo, kot bi se sicer.
Opažam torej napredek, vendar smo šele na začetku dolgega procesa. Toda alternative pravzaprav sploh nimamo. Pa tudi časa ne prav veliko. Vsi deležniki (podjetja, posamezniki, vzgojno-izobraževalne ustanove, nevladne organizacije, država itd.) bomo morali prevzeti svoj del nalog. In ne le slediti trendom, temveč jih tudi (so)ustvarjati.

Kje smo slovenski potrošniki, če gledamo globalno in naše nakupovalne navade ter vedenje primerjamo z drugimi? Ali me vara občutek, da smo še vedno povezani z naravo in se zavedamo, da nanjo tako ali drugače vplivamo, da se trudimo kupovati bio izdelke, a smo pogosto prevarani …? Kakšna poslovna priložnost je zeleno poslovanje in ali smo lahko »zeleni in poceni « – kako?

Konkretnih raziskav slovenskih nakupovalnih navad in vedenja v primerjavi z drugimi ne poznam. Domnevam pa, da je Evropa v svetu za enkrat še vodilna, pri čemer je ozaveščenost največja v razvitejših državah, Slovenija pa je najbrž nekje v sredini. Čistilna akcija pa nas je tudi negativno presenetila, saj je bilo najdenih veliko črnih odlagališč, marsikatero med njimi pa je bilo kakšen mesec po akciji spet polno novih odpadkov ...
Zeleno poslovanje postaja vse pomembnejše za uspeh podjetij. Trajnostni razvoj kot način razmišljanja je lahko pomemben generator inovacij in vir konkurenčne prednosti. Preseči pa moramo prepričanje, da se zeleno in poceni nujno izključujeta. Primer je tehnološka inovacija italijanskega podjetja Lucart Group, ki iz odpadne tetrapak embalaže proizvaja ekološki higienski papir nove generacije, izjemne kakovosti, hkrati pa cenejšega od drugih izdelkov enakega kakovostnega razreda. Drug primer je sistem partnerskega kmetijstva, pri katerem gre za nov poslovni model, ki poleg številnih drugih prednosti omogoča tudi nižje stroške za kmete in nižje cene za kupce.